Intervju: Drago Mislej – Mef
Izola – Čeprav ga večina pozna pod vzdevkom, v rubriki Primorski originali enostavno ni smel manjkati. Gospe in gospodje – Drago Mislej-Mef! Dan pred »narodnoosvobodilnim« koncertom v domači Postojni smo ga ujeli v lepem, sončnem, zgodnjem izolskem popoldnevu, kjer je med pogovorom v zavetju svoje Ljubljanske ulice z zanj značilno duhovito besedo pokramljal tudi z mimoidočimi, ki so ga prišli pozdraviti.
Ob tvojem imenu se ljudje najprej spomnijo na glasbene dosežke, a si v bistvu novinar. Bil si, med drugim, odgovorni urednik na koprski televiziji in direktor Primorskih novic. Se imaš za boljšega novinarja ali glasbenega avtorja?
»Rad bi videl, da bi bil boljši novinar, vsekakor pa mislim, da nisem novinar današnjega tipa, ker se mi ne ljubi čakati na izjave nekoga. Vedno sem raje bil raziskovalni novinar, v smislu raziskovanja zmožnosti in tehnike, recimo na radiu. Ponosen sem, da smo prvi imeli oddajo v živo, kar se danes morda zdi normalno, a je bilo takrat čudežno. Ravno tako sem ponosen, da sem kot prvi pri nas v radijsko oddajo uvedel telefonske klice poslušalcev v živo. Vsi so se bali, da bo kdo rekel ‘dol, Tito’ ali kaj podobnega, a so bili tehniki zmeraj bolj napredni od novinarjev in tovrstnih problemov ni bilo.«
Še preden si postal novinar in avtor, si bil nogometaš. Do kdaj si vztrajal?
»Uh, zelo dolgo. Imel sem dve fuzbalski karieri, če temu lahko tako rečem. Prva do sedemindvajsetega leta, v tem obdobju sem uspel kot igralec Postojne ‘dogurat’ do primorske reprezentance na položaju centerhalfa, kot se je temu takrat reklo, kar bi bil neke vrste današnji srednji branilec. To igralno mesto mi je ležalo, saj sem bil za tiste čase in razmere kar visok, čeprav je 182 cm danes smešna višina. V spominu imam tudi tekmo v koprskem dresu proti splitskemu Hajduku, ko sta brata Vujović šibala mimo mene stodvajset na uro in mi pokazala, kako se igra na profesionalni ravni. Takrat sem nogomet nekako opustil in se čez pet let vrnil na rekreacijsko ligo v Piranu, ki pa se je naenkrat spremenila v Primorsko ligo. V slednji sem igral še kakih deset let, nekaj časa tudi kot srednji napadalec in – če se dobro spomnim – sem bil dve sezoni celo prvi strelec lige, a s tako grdimi goli, da mi niti lastni soigralci niso hoteli čestitati zanje.«
Za katero ekipo v Jugoslaviji si navijal, kdo je bil tvoj vzornik?
»Za OFK Beograd, od igralcev pa sem imel rad Ivico Osima, ker je bil ‘đek’. Še vedno se spomnim tistega famoznega radijskega prenosa – Osim ima žogo, preigrava prvega, drugega, tretjega igralca in preden se akcija zaključi, poslušajte malo glasbe iz studia. (Domislico je izvedel sloviti sarajevski reporter Mirko Kamenjašević, op.a.)«
Ko si že omenil glasbo… Odkar je Danilo Kocjančič pred desetletji izrekel znamenito komando ‘mali, ti boš napisal tekst’, se je izpod tvojega peresa zvrstilo štiristo in več komadov. Kaj je tista glavna sestavina, zaradi katere so tvoja besedila tako popularna? Morda zato, ker so otipljiva, življenjska?
»Mogoče zato, ker nisem izhajal iz tega, da sem pesnik. Nikoli nisem imel te bitke v sebi in še danes pravim, da nisem pesnik, ampak ‘besedilec’. Pisal sem že v šoli in pri tabornikih, kjer smo peli v stilu ameriških vojakov (ob znani vojaški melodiji improvizira z mrmranjem ‘na-na-na je bedak, na-na-na je čudak’). Tudi skozi take stvari sem se navadil pisati tekste, ki so imeli ritem, niso pa bili ravno največje bedarije. No, prej kot velik ustvarjalec sem bil obrtnik, saj sem znal korektno napisati besedilo.«
Nekoč si rekel, da samo bleferji pišejo zase. Si v tem času tudi sam kdaj zablefiral?
»Ne. No, napisal sem že kaj malega zase, a za svoj band.«
Torej je bilo bleferstvo mišljeno za primer, če napisano besedilo ostane v predalu, ne pa tako, da je vsebina namenjena avtorju samemu?
»Tako, ja. Če nimaš s pesmijo kaj početi, je brezveze.«
Neke vrste ustvarjalna masturbacija?
»Lahko bi se reklo. Se mi pa zna zgoditi, da napišem besedilo za nekoga drugega in tej osebi ni všeč, na koncu pa zadevo uporabim za svoj band. Pogosto nastanejo pesmi, ki so kar dobre.«
Ko je Mef služboval na radiu Koper-Capodistria, sta si nekaj časa pisarno delila z Borisom Kraljem, oba pa sta bila notorična kadilca. Običajne nalepke ‘Prosimo, da ne kadite’ je Mef aranžiral v ‘Prosimo, da kadite’, nekateri sodelavci pa so še desetletja kasneje prisegali, da bi lahko v pisarni mirno prekajevali pršut.
Si spremljal letošnjo Emo? Če se ne motim, tokrat nisi aktivno sodeloval?
»Res nisem, festivalom se skušam izogniti.«
Zanima me tvoje mnenje o zmagovalnem komadu in tistih slušalkah, najbrž so ti padle v oči.
»Tako je. Vso glasbeno sceno in s tem tudi Emo obvladujejo producenti ter založbe, tako domače kot tuje. Oni so tisti, ki postavljajo vzorce in eden od vzorcev je tudi ta komad. Takih pevk in pesmi je v tem trenutku na svetu nekaj milijonov. To je tipičen primer, kako mora stvar izgledati oziroma zveneti, karkoli drugačnega za zmago nima nobenih možnosti. Mislim celo, da se bo pesem ob vsesplošnem presenečenju na Evroviziji dobro odrezala, če jih seveda ne bodo že na prvem koraku dobili s plagiatom. Take stvari se namreč pogosto dogajajo in ljudje me nemalokrat opozarjajo: »Mef, si slišal ta komad? No, zdaj pa poslušaj še tistega drugega…« Vendar tovrstne nevšečnosti založbe hitro rešijo med seboj, da ni večjih problemov, tako kot v primeru Sama Smitha, ki je dobil Grammyja za pesem leta, avtorji pa so komad ‘maznili’ Tomu Pettyju ter ga samo malo upočasnili.«
Torej je tudi v glasbenem svetu ogromno politike, ki je morda skoraj raje ne bi omenjala. Poskusil si in hitro videl, koliko je ura…
»V bistvu sem nekoč bil celo poklicni politik, letnic se sicer res ne spomnim, zagotovo pa je bilo pred osamosvojitvijo. Spomnim se, da sem se kot odgovorni urednik televizije sprl z direktorjem, udarila sva se zaradi prihodnosti televizije. Nekdo je moral oditi in prepričan sem bil, da bo to on, sem pa krajšo potegnil jaz. Nato sem pristal na SZDL (socialistična zveza delovnega ljudstva), kjer sem preživel sedem lepih let. To je bila politična organizacija, ki je skrbela tako rekoč za vse: kulturo, umetnost, mlade, invalide… Bila naj bi neka vsesplošna krovna organizacija, takrat ji je predsedoval Jože Smole, v njej pa sem se veliko naučil. Kasneje sem se v naši neizmerni demokraciji razjezil na Bredo Pečan in ji vrgel rokavico na lokalnih volitvah. Nekaj časa je na javnomnenjskih raziskavah dobro kazalo, a sem bil model vnaprej obsojenega neuspeha, saj praktično nisem imel propagande. Delal sem v jadralnem klubu, medtem ko so ostali tako rekoč mahali in kričali po Izoli. Moj neuradni slogan je bil ‘če me doslej niste spoznali, me tudi zdaj ne boste’. No, potem je prišel Klokočovnik in pometel tako z mano kot z Bredo. Ostal sem občinski svetnik, pod novim županom (Igor Kolenc) pa sem iz te funkcije odstopil po slabem tednu, ker sem ugotovil, da z njim ne mislim izgubljati časa. Občina Izola je kot edina v državi morala imeti nadomestne volitve in to zaradi občinskega svetnika, kar so novinarji bolj kot ne spregledali. Še najbolj so jih zanimali stroški, ki jih je občina imela zaradi novih volitev, razlogi mojega odstopa pa bistveno manj.«
Tvoj tednik Mandrač je po dobrih dvajsetih letih še zmeraj živ, je to mogoče stvar, na katero si najbolj ponosen?
»No ja, živi bolj na škrge… Sicer moram povedati, da nisem kaj posebno ponosen nase, s stvarmi se nerad hvalim, sem pa vesel, ker smo ga obdržali toliko časa pri življenju, saj je v končni fazi dajal kruh meni in družini. V bistvu je nekakšen fin spomenik za Izolo. Ko bodo recimo čez 500 let kopali nekje v arhivih, ga bodo našli… Samo še v njem bo možno kaj prebrati, ker bo hard disk, ključek, cd, dvd ipd. ‘šel’, papir pa bo ostal.«
Za konec… Te tvoja sinova glasbenika kdaj pocukata za rokav in vprašata: »Foter, bi mi napisal tekst?«
»Nikoli, prej bi se pogreznila v zemljo. Pa ne, da bi imeli slab odnos, daleč od tega, a to je drugi svet, tudi jaz ju recimo ne bi klical v svoj bend. Nerodno bi se počutil, če bi moral kot starejša oseba igrati z njimi, mlajšo generacijo, je pa tudi res, da se človek včasih zareče. Vsekakor pa sodelujemo na drugačen način, drug drugemu posojamo opremo, še najpogosteje razne kable, saj zmeraj nekomu nekaj manjka. Je pa Aljoša napisal nekaj perfektnih tekstov in bil sem kar šokiran, ko sem jih prebral, najbrž jih je ustvaril v fazi ljubezenskih težav.«
Sam si, če se ne motim, v takšnih situacijah raje kaj spil kot pisal.
»Res je. No, mogoče sem izjemoma kdaj pa kdaj še na faksu tudi kaj napisal. Pisanje tekstov namreč jemljem kot resno delo, brezveze se mi zdi mučiti z emocijami in jih skušati spraviti v ritem.«
Vasja Klun
