Kolumna: Družinski spori

V državi, kjer gre več stvari narobe kot prav, tudi rek, da upanje zadnje umre, ne nudi ustrezne tolažbe. Skoraj vsak dan se že zdi, da upanje umira (zadnje gor ali dol)… Potrditve najdemo povsod in zlepa jih ne zmanjka, celo med prazniki. Jezni smo in ne razumemo, kdo to dopušča…

Jezo na stran, dragi moji. Stopimo korak nazaj in poiščimo skupni imenovalec nesprejemljivih zgodb. Naš prvi primer so zaplenjeni hoteli. Slaba banka je njih delnice najprej pobrala, potem na ukaz sodišča vrnila, novi stari lastniki pa z njimi ne smejo razpolagati. To je začetek zgodbe, o kateri bomo še dolgo brali, saj je DUTB (ki jo plačujemo mi) že napovedala, da bo na sodišču (plačujemo ga mi) uporabila vsa pravna sredstva proti lastnikom (tajkunske zgodbe smo že plačali mi). Pomislite, koliko dela in zagotovljenih plač.

Naslednji primer je državno-tožilska jara kača. Zgodba, v kateri ni gospodarskih družb, pač pa organi (glej ga Kljukca, tudi te plačujemo mi). Naravnost obskurno je, da tisti, ki naj bi bili najbolj poklicani za zakonitost v državi, ne zmorejo poiskati in uskladiti resnice. Temeljni organi se kakor ne razumejo in ne vedo, kaj je prav in kaj ne. Morda le ni tako iz trte izvit sum, da gre za osebne interese ter zagotovljene plače? Veliko dela in še več zagotovljenih plač.

Več jih je, a naj bo to zadnji primer. V njem so glavne ribe, ki medtem, ko se inšpektorji prerekajo o pristojnosti, množično umirajo. Ko je trinajsti dan po množičnem poginu novinarka TV Slovenija Erika P. Ladika na Ministrstvu za okolje vprašala ali posnetki kamer, fotografije ribičev, prijava na Regijski center za obveščanje in prijava Policiji niso zadosten razlog za pričetek postopka, so ji odgovorili, da ne in da mora nekdo uradno podati sum na Inšpekcijo in da to ne more biti inšpektorica (vir: MMC TV Slovenija). Kdo naj torej poda sum – lokalni slaščičar? Lepe službe, kajne?

To so le nekatere zgodbe, ki izstopajo te dni. Njihov skupni imenovalec je, da jih brez izjeme plačujemo mi. In res je, o prepirih, tožbah in prerekanjih med podjetji, ki imajo resne lastnike, ni slišati. V najbolj norih zgodbah nastopajo zagotovljena delovna mesta in varne plače.

Več denarja jim damo, bolj se kregajo. Ko bi vsaj lahko prerazporedili ta denar in ga namenili policistom na cestah, osebju v bolnišnicah ali gasilcem ob nesrečah. Takim, ki se na naš račun pravdajo, je treba financiranje krepko skrčiti, pa naj se obiskujejo sodišča na svoje stroške!

Alex Krebelj