INTERVJU: Matjaž Krajnc, direktor ZD Lucija

Zdravstvo je v Sloveniji pogosto na udaru in le redko je slišati kaj lepega o „bogovih v belem“, zato je prav, da o svojih težavah spregovorijo tudi sami. Priložnost za razmišljanje smo ponudili prvemu človeku obalnega zdravstvenega doma dr. Matjažu Krajncu.

Po svoje je piranska ustanova specifična zaradi turizma. Kako obvladujete povečan pretok v poletnih mesecih?

„V občini Piran imamo dolgo tradicijo ločene zdravstvene obravnave turistov.  Dejavnost se je začela v Termah Portorož nekje okoli leta 1982, ko so bile terme še sestavni del Zdravstvenega doma Piran. Poleti l. 1984 sem v novo zgrajenem »začasnem«  objektu zdravstvenega doma v Luciji (otvoritev 1979. leta) pričel svojo strokovno in delovno kariero v preseljeni Ambulanti za turiste. Vse do danes ambulanta redno deluje v poletnih mesecih, ko je turistov največ. Turisti so specifični pacienti, saj celo ob najmanjših težavah in potrebah po obisku v ambulanti zahtevajo takojšen pregled. Ne zanima jih stopnja nujnosti, kajti njihovega dopusta je izredno škoda za posedanja ali celo postopanje po čakalnicah. S takšnimi težavami se srečujemo še sedaj, ko ambulanta ne deluje in iščejo zdravniško pomoč pri zdravnikih, ki imajo obveznosti do »lastnih« pacientov ter pacientov svojih odsotnih kolegov. Turisti resnično predstavljajo dodatno breme pri organizaciji dela, so pa zelo hvaležni pacienti. Ambulanta je že več kot 10 ali 15 let financirana tudi s strani ZZZS, vendar je vedno delovala v bistveno večjem časovnem obsegu. Zato moramo stroške pokrivati tudi s prihodki »samoplačniških« storitev in naših drugih virov. Specifičnost te ambulante je tudi to, da se v njej ni nikoli izvajalo primarnega zdravljenja ali zgolj NMP (nujna medicinska pomoč), ampak vse ostale storitve, ki se jih lahko nudi v kratkem času in bi bilo samo zaradi njih nerodno odhajati domov k izbranemu zdravniku. Čeprav je izračun financiranja narejen izključno na podlagi podatkov migracije pacientov naše občine, nam v ambulanto usmerjajo paciente s cele slovenske obale, celo iz Ankarana, prihajajo pa tudi številni slovenski turisti iz celotne severne polovice Istre. V zadnjih letih smo ambulanto za turiste nadgradili s sočasnim izvajanjem NMP za vse prebivalce in turiste ter jo preimenovali v Poletno ambulanto. Deluje tri mesece v letu od 7.00 do 24.00. Zadnji dve leti je ta služba financirana tudi s strani ZZZS kot NMP-A z dodatnim vozilom in tehnikom-šoferjem za prevoz obolelih ali poškodovanih. Žal so nesporazumi s sosednjimi izvajalci precejšnji, zato ta služba vse prepogosto deluje kot PHE (prehospitalna) enota. To urgentno dejavnost smo v občini Piran vpeljali sočasno s centralizacijo obalne dejavnosti NMP v splošno bolnišnico Izola. Od vsega začetka delovanja moram dopovedovati našim občanom, da je ta služba res ustanovljena zaradi turizma in oskrbuje tudi turiste, vendar je organizirana kot »podaljšana roka« CUS (Center urgentnih služb) predvsem za potrebe domačinov.“

Kako se vključujete v Center urgentnih služb, ki po novem na Obali deluje samo pri vas? Prednosti in slabosti, priložnosti in pomanjkljivosti?

„O takšni organizaciji smo sanjali leta, toda šele pod ministrsko taktirko dr. Marušiča se je rodila prava centralna urgentna služba. Namen je bil dvig kvalitete zdravstvenih storitev NMP, povečanja dostopnosti do širšega kroga diagnostičnih storitev ter hitrejši pretok strokovnih in administrativnih informacij. Praksa je pokazala, da fizično zmanjšano dostopnost za nekatere prebivalce Obale odtehta večja »strokovna« dostopnost. To je sistem, ki so ga trasirali že sami pacienti, saj so pogosto zaradi resnejših težav hodili kar direktno v bolnišnico, v zdravstvenih domovih pa so koristili storitve, ki niti ne sodijo v NMP. Služba je bila sprva organizirana samo za čas dežurstva, za zdravstvene domove pa je pomenila takšna centralizacija »prihranek« pri številu zdravnikov. Le-tega smo pretopili v dopolnitev organizacije, kadra in osnovnih sredstev in tako imamo med vikendi in prazniki čez dan tudi dodatnega pediatra, zdravstveno dispečersko službo ter dodatno reševalno vozilo. Žal se še vedno soočamo s številnimi organizacijskimi in finančnimi težavami, ki izvirajo predvsem iz financiranja te dejavnosti vsem trem obalnim zdravstvenim domovom, saj se moramo neprestano dogovarjati in iskati kompromise. Najbrž je s tem precej oviran razvoj te službe, osebno pa si želim, da bi v najkrajšem času prešla v »24/7« dejavnost. Vsi majhni zdravstveni domovi v Sloveniji, ki imamo financirano samo NMP A dejavnost, se soočamo s problemom izvajanja dnevne NMP službe ob sočasnem izvajanju redne ambulantne dejavnosti. Z dodatnimi sredstvi, ki nam jih trenutno obljublja Ministrstvo za zdravje, bi bilo takšno centralno službo mogoče zelo hitro urediti. Žal so še vedno v neskladju različni interesi treh obalnih zdravstvenih domov in nerešeni tekoči problemi. Zdravniki bi morali denimo bolj dosledno izvajati zdravljenje na domu in ustrezno spoštovati dolžnosti nadomestnega zdravnika. Najboljša – žal tudi najdaljša in najtežja – pot do izboljšanja našega CUS je združitev treh obalnih zdravstvenih domov. Žal tudi urgentni centri ne prinašajo nič dobrega, saj želijo vodilni predvsem priti do denarja obstoječe mreže NMP, delo in odgovornost pa pustiti na primarnem nivoju.“

Težave imate pri zagotavljanju kadra za izvajanje dežurne službe. Kako rešuje to problematiko?

„Že vrsto let se poslužujemo pogodbenih sodelavcev (tudi iz drugih obalnih zavodov) za izvajanje NMP službe v času dežurstva. Vedno znova se zaposlujejo mladi zdravniki, ki že vrsto let  do konca specializacije skoraj ne doživijo problemov primarne službe. Sodelovanje v službi NMP na primarnem nivoju je večini pravi užitek in velika doza prakse, katere jim organiziran sistem izobraževanja ne nudi. V zadnjem letu nam povzroča težave zagotavljanje dnevne obveznosti NMP. Ker smo majhen zavod in dobimo zgolj dodatek v višini ene tretjine pripravljenosti za zagotavljanje NMP ob rednem ambulantnem delu, nimamo vira za nadomeščanje tistih zdravnikov, ki ne morejo izvajati NMP. Po zakonu o zdravniški službi smo zavodi kot organizatorji NMP zadolženi poiskati nadomeščanje in nadomestiti upravičeno »nesposobne«.

Na ZZZS pravijo, da je bilo to vedno mišljeno le za čas dežurstva, na ZZZ (Združenje zdravstvenih zavodov) pa citirajo dopolnjen zakon o zdravniški službi, v katerega se je pred nekaj leti vrinila obveznost nadomeščanja s strani organizatorja. V takšnih primerih se Združenje premedlo odziva na naše težave. Grozi nam razpad dnevne NMP, saj se bojim, da bo po končanem delovanju poletne (urgentne) ambulante kar polovica zdravnikov splošne medicine izkazala svojo zdravstveno nesposobnost izvajanja NMP.“

Kako se soočate s prepovedjo zaposlovanja kadrov, ki velja za vse javne službe v državi?

„Nismo zavod v ekspanziji in potemtakem ne zaposlujemo novih kadrov. Iz prepovedi je izvzeta služba NMP, zato večjih težav nimamo. Nekaj rezerve je še v tehnično-administrativnem kadru, sicer pa je prepoved zaposlovanja tudi dobro orodje za izvajanje racionalizacije in lep »izgovor«, ko npr. po upokojitvi delavca ni mogoče zaposliti novega.“

Kako v krizi sodelujejo zaposleni in kako jih motivirate?

„Dobri delavci s pripadnostjo podjetju tudi v krizi najdejo izziv in nimajo težav s timskim delom ali izpolnjevanjem delovnih obveznosti. Moram pohvaliti zaposlene, ki se zelo strpno odzivajo na neprestano zmanjševanje finančnih sredstev. Zame je bilo vedno najpomembnejše spodbujanje samoiniciativnosti in odgovornosti do dela, toda omejevanje izobraževanja in strokovne rasti kadra naredi svoje.“

Ali se aktivno vključujete v javne razprave o tem, kakšen naj bo sodoben sistem zdravstvenega varstva? Kakšna bi po vašem mnenju morala biti reforma zdravstvenega sistema?

„V naši zdravstveni politiki me grozno moti, da se po prvih letih nepremišljenega podeljevanja koncesij (kdor si jo je zaželel, jo je dobil) različne stranke še vedno prepirajo, ali so boljši izvajalci zdravstvenega varstva zasebniki-koncesionarji ali občinski oz. državni javni zavodi. Prepričan sem in dalo bi se dokazati, da to ni odvisno od statusne oblike izvajalca, temveč preprosto od človeških lastnosti in sposobnosti zdravnika. Dejstvo je, da že imamo mešan javni zdravstveni sistem z zasebnimi in »državnimi« izvajalci, zato bi bilo nujno potrebno izboljšati pravila delovanja. Politika pa ves čas razmišlja samo v dve skrajnosti – kako nadaljevati z »divjo« privatizacijo ali kako vrniti zdravstveni sistem v prejšnje stanje osemdesetih let. Izhajati je potrebno iz tega, kar imamo in najprej urediti obstoječi sistem, ga analizirati ter izboljšati v smer povečanja. Ker sem eden redkih direktorjev, ki razmišlja v smeri pozitivnega vpliva zasebništva na javni zdravstveni sistem, v krogih ZZZ nisem najbolj priljubljen in sem vedno preglasovan. Razumem pozicijo direktorjev zdravstvenih domov, ki ščitijo svoj poslovni interes in razumem kroge zagovornikov zasebništva v zdravstvu. Zdravstvena politika bi morala na probleme gledati z višje perspektive, povzeti vse pluse obeh »sistemov« in kompromisno urediti ter uskladiti delovanje obstoječega javno-zasebnega partnerstva. Seveda pa je ustvarjanje kompromisov zelo trdo in naporno delo. Lažje je verjeti eni ali drugi skupini zagovornikov. Menim, da je v zdravstvu vse preveč relativno malih organizacijskih in finančnih problemov, ki dušijo normalno delovanje zdravstva in jih ni mogoče reševati z velikimi reformami. Zato pogrešam tesno povezavo med politiko in izkušenimi »operativci«. Vse preveč se na vrhu politične strukture znajdejo ljudje, ki so prepričani, da vse vedo in se ne povezujejo z bazo, zakone pa pišejo uradniki. V nebo vpijoče težave so npr. diplomanti medicinske fakultete, ki po končanem šestletnem študiju niso sposobni samostojno delati, nepravično porazdeljen denar med strokami (nekatere so hudo podcenjene), povsem nerealne vrednosti številnih storitev ter absurdni odgovori ministrov in direktorja ZZZS, ki na pripombe lakonično odgovarjajo »so pa pač druge storitve precenjene«.“

Kako gledate na vlogo Združenja zdravstvenih zavodov?

„ZZZ je nujna cehovska organizacija, ki tekoče sledi spremembam in novostim zdravstvene politike in jo skozi tripartitna pogajanja z Ministrstvom in ZZZS tudi aktivno ustvarja v vsakoletnem dogovoru. Pogrešam več poguma in agresivnosti, več dogovorov in soglasja z ostalimi predstavniki izvajalcev, predvsem z Zdravniško zbornico, pa tudi več posluha in reševanja problemov malih zavodov. Zelo me  moti, da se znotraj Združenja aktivnosti dogovarjajo s preglasovanjem, zato so bili včasih sprejeti tudi ukrepi, ki so bili celo v nasprotju z interesom nekaterih zavodov. Kot pravi moj računovodja, je že dovolj, da vsako leto sestavijo zbornik »Podatkov in kazalcev poslovanja zdravstvenih zavodov Slovenije«, ki je izredno uporabna publikacija.“