Jesenski srečelov
Izola – Prihaja čas, ko bomo tudi na lokalni ravni igrali srečelov. Ne bomo izbirali številk, pač pa imena. Kako izbrati, je vprašanje, na katerega odgovarjamo že vsaj dve desetletji. Pa smo kdaj zadeli? Sam pri tem doslej nisem imel ravno velike sreče. V letih, odkar mi oblast dovoli voliti in biti voljen, sem spoznal eno samo resnico. Z gotovostjo lahko potrdim le tisto staro resnico: »Vem, da nič ni vem,« ob kateri je modroval grški mojster dialoga, čeprav zagotovo ni vedel, da ga bo 2400 let kasneje še dodatno proslavil brazilski nogometaš Socrates.
Volilni sistem je na lokalni ravni še najbolj naklonjen volivcu, posebej pri izbiri župana, manj pa za svetnike. Ti se skrivajo na dolgih listah, katerih zadnja mesta so namenjena bolj demografski uravnoteženosti in spodbujanju volilcev k oddaji glasu, kot pa resnični izvoljivosti. Zato se zgodi, da imena iz ozadja pomagajo tistim spredaj, česar mnogokrat še sami ne vedo. Vseeno so lahko pomembni, če sodelujejo na strankarskih srečanjih in ostalih organih, saj se z uspehom ob prihodnjih volitvah povzpnejo višje na listi.
Župani so na listi sami. Najlažje je s tistimi, ki so že pokazali svoje znanje na čelu občine. Te ocenjujemo po dosedanjem delu in odnosu, ki ga imajo z nami, z okolico, pa tudi s tekmeci. Pa vendar odločitev ostaja težka, posebej ker smo nekako vajeni pristopiti iz negativne smeri. Najraje ugotovimo »saj ni bilo nič narejeno«. Pa je res tako? Za preizkušnjo obrnimo vprašanje: »Kaj želim, da bi bilo narejeno?« Tu običajno nastopi zmrzal. Odgovora ni. Ničla, zero.
Sam od svojega mesta pričakujem, da bi bilo namenjeno nam, ki smo tu zrasli in njim, ki so prišli, da bi tu živeli. Tistim, ki prihajajo in odhajajo, ne namenjam pozornosti. Veste, mesto je naš dom. Prav je, da je urejen, predvsem pa je dobro, če je gostoljuben do nas, ki zanj plačujemo in šele potem do tistih, ki jih vabimo, da bi tudi sami lepše živeli. Vse ostalo je dobrodelnost, ki si je ne moremo privoščiti. To bomo morali spoznati. Sicer se bomo nekoč prisiljeni seliti drugam v upanju, da bodo tam vsaj tako naklonjeni novim občanom, kot smo jim mi.
Naj se sliši še tako izrabljeno, volitve res niso igra na srečo. Niso imena, ki jih vržemo v boben in zanje upamo, da nam bodo v naslednjih letih prinesla boljše in bolj bogato okolje. So predvsem ocena tistega, kar je bilo narejeno in primerjava s tistim, kar si želimo. Pri tem so nam v pomoč mediji, splet, poznanstva in osebno spoznavanje okolja, v katerem živimo.
Vzemimo si torej čas. Določimo svoje želje in jih primerjajmo s tem, kar so kandidati naredili ali zagovarjali doslej. Na vseh področjih, tudi osebnih, če je to za naš cilj pomembno. In izberimo… Možnosti, da jesenska loterija prinese ugoden rezultat (lepša štiri leta), bodo tako večje!
Aleksander Krebelj, Foto: A.Golob/AreaFoto
