Ljubo Hlede: Porno-zvezda pa ni!

Portorož – Novo leto, nove navade… Z začetkom l. 2015 v Primorskem utripu uvajamo novo rubriko, kjer bodo svoj prostor pod soncem dobili tisti, ki vsakemu mestu ‘’dajejo sol’’ in jih vsi poznamo, a se kljub temu redko znajdejo na naslovnicah, za razliko od kakšnih političnih nesposobnežev. In kdor je vsaj od daleč spoznal Koper, se bo moral strinjati, da je Ljubo Hlede – nekateri mu pravijo tudi Ljubo Taksist – poseben karakter, pa četudi zgolj naredi stojo na glavi in ploska s stopali, s čimer se v trenutkih veselja tudi sam spomni na preteklost obetavnega gimnastičarja.

Ljubo Hlede je sicer stari Koprčan v žlahtnem pomenu besede, rodil pa se je točno na dan, ko je umrl France Prešeren, resda sto in eno leto kasneje (za neuke, 8. februar 1950). Dogajalo se je v ti. Coni B, ki se je nekaj let po njegovem rojstvu priključila Jugoslaviji. Lokalno splošno znani brkati dolgolasec s kranjskim pesnikom ne deli zgolj datuma rojstva, temveč tudi ljubezen do vina, kar ga je naposled pripeljalo do tega, da je l. 2012 luč sveta ugledala Kantina Ljubo. Očitno ga na avtorja slovenske himne resnično veže nekaj usodnega, saj jo je odprl v prostorih pod svojim stanovanjem na Prešernovem trgu (tradicionalno Muda), kjer je ob kozarcu ali dveh belega brez težav našel čas za pogovor.

»Nekoč je bila tukaj trafika, pred tem pa kolesarnica,« na hitro opiše zgodovino lokala. Ljubo je koncentriran vir neverjetne energije in vedno dobre volje tudi pri skoraj 65-ih letih, zaradi česar je vsakič prijeten sogovornik ter odprt gostitelj, ki ob vinu rad postreže tudi z domačimi dobrotami. O svojih zgodnjih letih pravi: »Koper je bilo vedno multinacionalno mesto, včasih je živelo tukaj še največ Italijanov, ki pa so večinoma odšli leta 1954. Dve leti kasneje sem začel hoditi na OŠ Janka Premrla-Vojka, iz katere so me zaradi prevelikega števila učencev tako kot nekatere druge preselili na OŠ Pinka Tomažiča. Od malih nog sem bil član Telovadnega društva Partizan, s katerim sem v približno desetih let tudi precej prepotoval. Med drugim sta mi v lepem spominu ostala nastop na koprskem stadionu ob obisku takratnega predsednika Združenih narodov ter tekmovanje v Pragi na velikem stadionu Strahov, ki je sprejel 300.000 ljudi.«

Ljubo Hlede je imel zanimivo vlogo tudi pri začetkih legendarne skupine Kameleoni: »V prvem letniku gimnazije je moj pokojni prijatelj Danilo Kocjančič ob navdušenju nad Beatlesi izrazil željo, da bi ustvaril podobno glasbeno skupino. Po nekaj spremembah v formaciji je skupina potrebovala bobnarja, zato sem jim predlagal svojega bratranca Tulia Furlaniča, ostalo je zgodovina. Sam sicer nisem igral nobenega inštrumenta, sem pa pomagal s tem, da sem jim v pisno obliko spravil besedila pesmi, ki so jih preigravali. Včasih te stvari niso bile dostopne kot danes, tako da sem moral poslušati plošče in besedila prepisovati.« Mimogrede, svoj prispevek je Ljubo opisal dokaj skromno, kajti urbana koprska legenda pravi, da so takrat še rosno mladi Kameleoni angleščino obvladali precej šepavo in bi brez njega težko odpeli karkoli.

Medtem je Ljubo je rastel naprej (morda res še najmanj v višino) in se leta 1972 vpisal na ekonomsko fakulteto v Trst, kjer je tako kot ostali tujci moral najprej na preizkus znanja italijanščine, kar mu je odprl veliko vrat: »Rekli so mi, da italijansko obvladam bolje kot marsikateri Italijan in me poslali na šolo za prevajalce. Danes tako poleg slovenščine tekoče govorim srbo-hrvaško, italijansko, angleško, špansko, francosko, nemško in rusko, poznam cirilico, pa tudi nekaj osnov švedskega, nizozemskega, arabskega ter finskega jezika.«

Prav 1972. leta se mu je rodil sin Liam, ki si je kasneje tudi sam ustvaril družino in posvojil deklico iz Gane, pet let zatem še hči Liza, s tedanjo ženo pa sta živela na Markovcu vse do ločitve leta 1986, nakar se je vrnil na Prešernov trg. V sedemdesetih je tudi služil vojaški rok v JNA ter ob vrnitvi sodeloval na trgovskih sejmih, eno leto poučeval italijanski jezik na OŠ Oskarja Kovačiča na Škofijah, nato pa 15 let delal pri Obalnih galerijah s pokojnim prijateljem Tonijem Biloslavom.

Bolj kot karkoli so njegovo življenje zaznamovala številna potovanja: »Bil sem po celotni Evropi, denimo v Franciji, kjer sem pogosto obiskoval Rada Testena, na žalost še enega izmed bližnjih prijateljev, ki sem jih izgubil. Prav tako sem bil večkrat na Nizozemskem in v Avstraliji, na Finskem, v Egiptu, pa na Portoriku, kjer sem domačine navdušil z znanjem jezika. Ena izmed lepših izkušenj je bil vsekakor Kiribati, pravi raj na zemlji. O njih pišejo pisatelji, tamkajšnje ljudi preučujejo zdravniki, saj je zelo malo bolezni, zdravstvo in šolstvo sta na zelo dobri ravni, razmerje prebivalstva pa je izjemno, saj na vsakega moškega pride kar osemnajst žensk,« navdušeno zatrjuje. Na večno vprašanje, kje so najlepše ženske, odgovori brez oklevanja: »V Konavljah pri Dubrovniku! Visoke, elegantne, dobre… Hm, sem pa bil na tistem obisku z ženo,« razlaga z značilnim nasmehom.

Več Ljubovih anekdot je povezanih tudi s podobnostjo z (nekdanjim) zvezdnikom pornografskih filmov Ronom Jeremyjem: »Bil sem na trajektu iz Benetk na Krf, ko je do mene pristopila skupina mladih turistov, ki so me ogovorili in se želeli slikati. Takoj sem vedel, zakaj gre in seveda pristal. Po nekaj minutah slikanja in pogovarjanja v angleščini smo se iz srca nasmejali, saj se je izkazalo, da prihajajo iz Kranja.«

O razlikah med ‘’starim’’ in ‘’novim’’ Koprom pravi: »Danes je kupna moč manjša kot nekoč, poleg tega veliki nakupovalni centri škodujejo dogajanju v starem mestnem jedru, težko ga je oživiti. Včasih smo veliko hodili v kino in gostilne, se družili, z napredkom tehnologije pa so nekatere stvari dostopne že doma, tako da so ulice veliko bolj prazne kot včasih. Predvsem naša generacija nima veliko možnosti in če ne bi imel svoje kantine, v kateri se družimo, debatiramo, kritiziramo in tudi prepevamo s pomočjo klavirja, res ne vem, kaj bi lahko počel v Kopru. Naj omenim tudi, da sem gostil že pet slikarskih razstav, trenutno svoje slike na ogled in prodajo ponuja umetnik ter prijatelj Joso Knez.« Omenjeni klavir je ravno tako poglavje zase, saj je sloviti Ed. Steingraeber iz Bayreutha star kar 170 let, tovarna pa je svoje čase zalagala tudi slavnega Richarda Wagnerja. In katero vino bi Ljubo Hlede priporočil obiskovalcem v boemskem vzdušju svoje kantine? »Hm, morda nagrajeni refošk iz kleti Steras, prideluje ga mladi vinar Tilen Praprotnik, ki sem ga imel tudi priložnost spoznati. So pa seveda na voljo še številna druga vina, pač po okusu vsakogar.«

Vasja Klun