Pogovor meseca – izolski župan mag. Igor Kolenc

Lani jeseni je v drugem krogu lokalnih volitev mag. Igor Kolenc v izolski občini zabeležil dokaj gladko zmago in si priboril še drugi zaporedni mandat župana. Po pregovornih stotih dnevih miru je najbrž kar pravi čas, da izvemo, kako je zastavil delo in kako ocenjuje pretekla štiri leta. Za začetek je gotovo zanimiva primerjava obeh volilnih zmag.

V obeh primerih ste na lokalnih volitvah zmagali v drugem krogu. Obstaja še kakšna podobnost med tema dvema dogodkoma?

„Mislim, da paralel ni. Morda le to, da je obakrat šlo za drugi krog, drugih vzporednic pa ne vidim. Bile so volitve, na žalost pa ljudje v politiko ne verjamejo več. Temu primerno se tudi obnašajo do volitev, kljub temu pa se morajo zavedati, da vsak glas šteje. Edine spremembe lahko naredimo sami. Nihče drug ne bo tega storil namesto nas. Udeležba na volitvah je vedno manjša, kar je odraz razumevanja in udeležbe ljudi v sami politiki. Tudi politiki razumejo demokracijo precej po svoje – če meni odgovarja, potem to je demokracija, sicer pa ni. Po mojem nas bosta trenutni položaj in dogajanje okoli nas primorala, da se streznimo.“

Pravijo, da se v prvih štirih letih določene stvari zastavi, za realizacijo pa je potreben še en mandat. Je v vašem primeru podobno? Kaj je bilo zastavljeno in kaj je bilo oz. še bo uresničeno?   

„Odvisno… Od samega začetka se trudim, da bi vse, kar delam v tem mestu, delal na dolgi rok. Seveda to pomeni, da ne more biti rezultatov na hitro. Kljub temu pa smo že v mojem prvem mandatu investirali relativno veliko v razvoj mesta, kar se danes pozna. In tako bomo tudi nadaljevali. Ključne zadeve bodo stekle šele na osnovi vseh temeljev, ki jih postavljamo, vidne pa ne bodo čez en mandat, ampak šele kasneje.“

Mnogi slovenski politiki se prav tega bojijo. Namreč, da bi bili njihovi rezultati vidni šele takrat, ko bodo sami le še packa na zidu ali statistična opomba pod črto. Kako gledate na to?

„Ta bojazen obstaja kvečjemu zaradi načina, kako deluje naša politika. Nekdo je izvoljen, ima nekaj časa in manevrskega prostora, čez dve leti pa se že pripravlja na naslednje volitve. Osebno menim, da to ni pravi pristop. Pravi pristop je vedno delo na dolgi rok. Kdaj bo slovenska politika dovolj modra in bo razumela, kaj je prava korist za naše ljudi, pa je drugo vprašanje…“

…ki ga zdajle ne bi odpirali. Raje povejte, na kaj ste s svojo ekipo najbolj ponosni v prvem mandatu ?

„Verjetno sem najbolj ponosen na to, da smo uspeli ustvariti nekakšen politični mir. Marsikatero zadevo iz zgodovine smo uspeli očistiti in hkrati pripraviti temelje za prihodnost. Danes nam je povsem jasno, kaj rabimo jutri. Največja neznanka pa je tisto, kar nam bo pripravila država. Mi točno vemo, kaj mesto potrebuje za svoj razvoj, kakšne potenciale ima in se tudi zavedamo, koliko prihodkov lahko sploh ustvarimo. Ljudje pa v glavnem razumejo le odhodkovno stran, torej tisto, kar naj bi jim občina ponudila. Občina jim lahko daje le tisto, kar dobi skozi prihodke in nič več. Če je odhodkov (pre)več, pač jemlje od nekod, kjer bo »špage« slej ko prej zmanjkalo.“

In kako je s to »špago« trenutno v Izoli?

„Mi ne živimo v oblakih. Vseskozi trdim, da je naš realni proračun približno 15 milijonov in pol. Vse ostale zadeve so vezane na – hm, kako bi rekel? – neumen način financiranja. Če bi se lahko v tem trenutku zadolžili za bistveno večjo vsoto, kot je tistih dovoljenih 8 odstotkov glede na realne prihodke preteklega leta, se ne bi pogovarjali o degradiranih območjih Delamarisa, Argoline ipd.. Vendar tega zakonsko ne moremo narediti. Seveda se bo kdo oglasil, aha, občina bi potemtakem to kupila, vendar v istem trenutku nakup avtomatsko postane strošek. Vse to drži, ampak na ta način bi dejansko lahko položili roko nad ključna področja, ki so zelo pomembna za razvoj.“

Že med kandidaturo za župana ste poudarjali turistični potencial Izole, ki ni več ribiško mesto kot nekoč. Je to prava pot?

„Normalen razvoj nekega mesta je vezan na tisto, kar mu je dano. V našem primeru je to gotovo lega, podnebje, kvaliteta življenja… Relativno blizu nas živi 94 milijonov ljudi in potrebujemo zgolj obisk 0,1 odstotka le-teh (94.000, op.a.), da bi svoj turistični promet podvojili. Na tem moramo graditi. Turizem pomeni priložnost za marsikoga brez delovnega mesta, ki si ga lahko skozi to panogo ustvari. Toda paziti moramo, da ne gremo iz ene skrajnosti v drugo. Turizem je le en segment, ki mu namenjamo pozornost v bodočem razvoju dejavnosti v mestu. Mi še vedno potrebujemo storitvene dejavnosti, rabimo obrtnike, neko industrijsko nišo z veliko dodano vrednostjo in tako naprej. Izola je paralizirana iz tistega obdobja, ko je bila največji delodajalec, ampak z nizko dodano vrednostjo. In zato imamo problem ti. upokojencev na minimalcu. Mi moramo demografski premik narediti v pravo smer. To pa se ne zgodi čez noč, to gre na dolgi rok. Na žalost pa nimamo neke pametne strategije s strani države, saj so vsi postopki  preveč zakomplicirani, zbirokratizirani in predolgo trajajo.“

Dotakniva se še dveh točk. Ena je zelo uspešna iniciativa »Kilometer nič«, druga pa videz mesta in infrastruktura, ki se modernizira. Kako komentirate ta dva segmenta, ju vidite kot nekakšen vrh mandata?

„Kilometer nič je projekt, vezan na turizem. Nismo si ga kar izmislili ali odkrivali Amerike, to je pač naša danost. Ni povsod normalno, kot je za nas, da jemo svežo ribo, imamo kakovostno olivno olje in poleg še kozarec odličnega vina. Le malokje v svetu je takšen luksuz običajen, te stvari se največkrat drago plačujejo. Mi vse to premoremo na majhnem koščku zemlje, kar je prednost, ki jo je treba izkoristiti. Kar pa zadeva infrastrukturo, to je predpogoj, da se lahko sploh ustvarja naprej. Vsa ta krožišča, ceste in ostalo, kar delamo, niso poceni. Vse precej stane, ampak potem se prednosti namnožijo. Skozi tovrstne projekte smo dali ljudem delo ter ustvarjali prihranke, saj denimo do Kopra prideš 10 minut prej kot nekoč in ne čakaš več pred semaforji. Prihranili smo ljudem čas in denar ter se še znebili prometnih nesreč, ki jih na krožiščih praktično ni. Zdaj končujemo veliko krožišče z novo vpadnico v Izolo, ki bo odprla sveže možnosti. S to cesto se bo sprostil stari prostorski akt, tam bo celotna cona pripravljena za delovanje in upam, da bomo našli podjetnike, ki bodo na zemljiščih nekaj naredili. Potrebe so, zavedati pa se moramo, da dobra podjetja niso glasna. O njih se ne ve veliko, ker delajo. Glasni so tisti, ki so tik pred potopom, ali pa oni, ki so bili navajeni na različna državna in občinska korita.“

Kje vidite Izolo čez 10 do 15 let in doklej bi želeli vztrajati na županskem položaju?

„No, Izola po mojem mnenju v prihodnje ne sme prerasti števila 20 tisoč prebivalcev. Zgolj tako lahko obdržimo neko kakovostno raven življenja v njej. Potrebnega je še veliko dela, da bomo imeli delovna mesta in storitve z visoko dodano vrednost. Zanesljivo v Izoli ne vidim kopice nakupovalnih središč. Skratka, imamo dobre potenciale, a bomo morali biti pazljivi ter »hiteti počasi« korak za korakom. Z vzpostavitvijo malo drugačnega sistema financiranja občine, na nekih novih temeljih, bomo lažje uravnavali, kaj je mogoče in kaj ne. Nikakor ne želimo nižati standarda občanov, cilj je, da bi ga vsaj zadržali na sedanjem nivoju. Potrebno bo tudi pravilno balansirati s tistim, kar prihaja s strani države. Ta nas po eni strani reže in omejuje, po drugi pa nalaga marsikdaj nepotrebno delo. Tukaj bo potrebno veliko telovadbe. Kje pa se jaz osebno vidim? Po nekem času vsaka nova ideja naredi korak naprej. Obstaja krivulja, po kateri se nekako bližam njenemu vrhnjemu delu in normalno je, da me bo nato, ko se pričnem spuščati, nekdo zamenjal.“

Morda še kakšno sporočilo za konec?

„Skrajni čas je, da nehamo razmišljati, kako bomo reveža spravili ob denar, če uporabim tak izraz, da nehamo razmišljati, kdaj bo nekdo drugi nekaj naredil za nas. Pač pa moramo začeti razmišljati, kako bi naš položaj obrnili v svojo korist. Za lepšo prihodnost, ki jo bomo imeli le, če si jo bomo sami ustvarili, sicer je ne bo. Za vse tiste apatične pa še to: naj se odpeljejo v kakšne druge kraje, da vidijo, kako tam ljudje živijo. Ponekod se živi boljše, marsikje pa tudi bistveno slabše…“

Vlado Krivec