Burek: Legenda živi
Se vam je zagnusila kvazi zdrava hrana, ki bi jo izbljuval še sosedov pes? Imate dovolj nasvetov, po katerih bi morali pojesti tono kopriv mesečno, da bodo vaše očesne beločnice povsem enake kot pri manekenki XY? Bi ustrelili nutricionističnega guruja, ko olivno olje danes razglaša za največji čudež narave, jutri pa ga ne bi smeli niti pogledati? Primorski utrip od februarske številke ponuja recepte s področja srednje Evrope in Balkana – pozabite na 14 “slow-food” hodov, to je (bila) hrana šampionov! Začenjamo z legendarnim burekom oz. pito, na čemer so zrastli Emir Kusturica, Ivica Osim, dr. Nele Karajlić, Safet Sušić, Goran Bregović, Gavrilo Princip, Mirza Delibašić, Ivo Andrić…, pa tudi številne generacije slovenskih nočnih ptic, ki so na ljubljanski železniški postaji iskale “zadnji odcep za Brooklyn”.
Ker nianse delajo kakovost, razjasnimo osnovne pojme. Kakor še veliko drugih stvari, so burek proti Evropi zanesli Turki v zlatem obdobju Otomanskega cesarstva, v izvirniku pa se imenuje börek. V nekdanji deželi »od Triglava do Vardarja« je za njegovo domovino veljala Bosna in Hercegovina, kjer se boste za vse večne čase osramotili do tal, če diletantsko omenite sirni burek. Kaj takšnega namreč ne obstaja, to je podobna neumnost kot npr. topli led… Še enkrat in za vselej: burek obstaja zgolj in samo z mesom! Ostale variacije so pite, kamor sodijo predvsem sirnica, krompirjeva, špinačna ter zeljanica.
Privežite se torej, vzletamo…
Burek oz. krompiruša
Izkušena gospodinja dobro ve, da moramo za kakršenkoli burek vedno uporabiti najmanj 1 kg moke, ker bo vonj zagotovo privabil prijatelje, znance in/ali sosede. Za testo potrebujemo še ščepec soli, kavno skodelico olja ter pol litra mlačne vode. Moko stresemo na kup, na sredini naredimo luknjo ter vanjo vsujemo sol in olje. Počasi dodajamo mlačno vodo in gnetemo v mehke hlebčke. To je delikaten trenutek, ki zahteva roko mojstra, zato si lahko mlada dekleta za vajo nabirajo izkušnje tudi z gipsom ali cementom, a ga seveda ne smejo pojesti! Vešče naredimo 4-5 mehkih hlebčkov in jih pustimo pol ure počivati. Nato vsakega posebej razvaljamo na platneni površini, s katero pokrijemo veliko jedilniško mizo. Na tej točki se tekma izgublja ali dobiva, kajti za vsesplošno slavo in ugled je potrebno testo razvaljati povsem na tanko!
Uh, prvi polčas je za nami in še vedno smo v igri… Zdaj se lotimo nadeva, v katerega zamešamo 1 kg mletega mesa in 4 naribane čebule, medtem ko sol in poper v prefinjeni sarajevski maniri dodamo “od oka”. Če se odločimo za krompirjevo pito, meso pač zamenjamo s kilogramom krompirja, možne pa so tudi vmesne variante, npr. “pol-pol”.
Zdaj maratonci že tečejo zadnji krog in seveda ni več prostora za napake! Na rob raztegnjenega testa vse naokoli položimo nadev v obliki klobase. Robove prepognemo čez nadev in testo na sredini prerežemo. S pomočjo platna previdno zvaljamo testo in nadev proti sredini, da dobimo dolge zvitke, katere oblikujemo v polžke, velike približno 10 cm. Naši vodilni teoretiki se sicer še prepirajo okoli oblike, vendar pa je spirala, polžek, navaden krog ali kaj tretjega zgolj stvar estetike in ne vpliva na okus…
Najtežje smo opravili, zato si v tem trenutku obrišemo potno čelo ter srknemo kozarec rujnega za pogum pred zadnjim dejanjem. Polžke položimo v pekač in pečico nastavimo na 200°C, po desetih minutah vročino znižamo na 180°C ter pečemo še 10-15 min, da zlato porjavijo. Ko je burek pečen, ga lahko za nostalgičen okus polijemo z enakovredno mešanico vode, olja in vegete, nakar ga seveda pojemo. Pravi jedec ga bo zmazal tudi pol kile, običajnemu “malinovcu” pa zadošča že 200 gramov.
Jasna Softić
