Primorski originali: Igor Mikolič

Tokratni gost rubrike Igor Mikolič je istrski glasbenik, ki je v javnosti najbrž bolj poznan po svojih umetniških vzdevkih Al Picone in Igor Lija. V zase značilnem slogu «one man banda« je dvakrat nastopil tudi na festivalu MMS, lani izjemoma v duetu z Lucienne Lončina. Krasi ga izvrsten vokal ter odlična energija in sproščenost, z njim smo se pogovarjali tik pred novim odhodom v Združene Države Amerike, kjer ga čaka serija nastopov.

Igor Mikolič, Igor Lija, Al Picone… S katerim od treh se sploh pogovarjamo?

»Tokrat z Igorjem Mikoličem, ker ne nastopam na odru.«

Kaj pa ima omenjena trojica skupnega in v čem se razlikujejo?

»Zmeraj sem to jaz, nastopam pa z različnimi imeni zato, da ljudje že v štartu vedo, kateri repertoar jih čaka. Igor Lija poje ‘istrsko’, tudi z avtorskimi pesmimi in takrat je treba nekoliko pozorneje prisluhniti. Al Picone preigrava pretežno tuje uspešnice, a zna tu in tam zapeti tudi pesmi iz repertoarja Igorja Lije.«

Kdaj se je začela tvoja glasbena aktivnost in kako se je razvijala ta strast?

»Z glasbo sem se začel ukvarjati v osnovni šoli. Bil sem športnik, nogometaš, a to ni bilo dovolj, prevladovala je močna želja po drugačnosti. Če se nekoliko pohecam, sem se za to pot odločil tudi zato, ker so dekleta bolj padala na glasbenike.«

Kasneje si se ukvarjal tudi z organizacijo dogodkov…

»Drži,  po igranju v nekaj skupinah, tudi v tujini, sem se poklicno aktiviral v agenciji, ki se je ukvarjala z organizacijo prireditev, a sem jo po nekaj letih zapustil in šel na svoje. Predvsem kazinoje, s katerimi sem plodno sodeloval, sem ‘zalagal’ tudi z velikimi glasbenimi imeni, od vseh verjetno najbolj izstopa pokojni Lucio Dalla, ki je bil tudi moj velik vzornik. Ravno tako sem pripeljal še neuveljavljenega Andreo Boccellija za veliko manj denarja, kot je vreden danes, ter še nekaj bolj ali  manj znanih italijanskih imen. Tu so še ‘internacionalci’ Kool and the gang, Paul Young, Village People itd..«

Najbrž so ti na to obdobje ostali prijetni spomini?

»Res je, denimo prvo srečanje z Luciom Dallo. Ko me je ob svojem prihodu zagledal pred novogoriško Perlo, me je takoj začel objemati, ujel me je tako rekoč nepripravljenega, zdelo se mi je, da me morda celo osvaja, saj se je nekako vedelo, da je homoseksualno usmerjen (smeh). No, nato se je izkazalo, da me je zamešal za nekega nogometaša Bologne. V lepem spominu imam tudi nogometni turnir in druženje v domači Brezovici, katerega se je udeležila tudi takrat popularna italijanska pevska skupina Neri per caso. Omenil bi še povabilo italijanskega pevca Pupa na praznovanje abrahama.«

Glasbo si torej doživljal iz različnih zornih kotov. Katere so glavne spremembe, ki jih opaziš v današnji primorski glasbeni sceni glede na nekoč?

»Včasih je bilo več cover bandov in še več nastopov, se mi pa zdi, da je danes več avtorskega ustvarjanja. V tej smeri napredujemo, imamo razne Rudije Bučarje, Tinkare Kovač, Lare Baruce, če jih naštejem le nekaj, ki na svoj način prispevajo tudi k prepoznavnosti regije.«

‘Od anbot do danas’ je vaš albumski prvenec, izšel pa je leta 2012. Koliko vam pomeni ta izdelek?

»Ja, prva plošča in zaenkrat edina, počasi pripravljam novo, imam že štiri pesmi, a ne mudi se mi preveč, ker to delam predvsem zato, da skozi glasbo ohranim ‘besedo’. Istra mi je dala starše (mati je iz Trebeš, oče iz Brezovice pri Gradinu) in to se mi je zdel dober način, kako nekaj vrniti njima ter zemlji. Ta projekt sem imel kar nekaj let v predalu in zadovoljen sem, da se je kljub ne ravno pompozni promociji nekako prijel.«

Nekajkrat si nastopal v ZDA, sedaj se tja odpravljaš za tri mesece. Je to najdaljši izlet čez lužo?

»Doslej sem bil najdlje mesec in pol, ko sem združil nastope v ZDA in Kanadi. Čaka me nov izziv, odpirajo se mi nove poti in projekti, ki bi jih seveda rad uspešno izpeljal. Nastopam pretežno v kulturno pomembnem in legendarnem San Franciscu. Najprej sem igral za slovensko občinstvo, nato so me povabili Hrvati, sedaj še Italijani, pri tem pa mi zagotovo pomaga širok repertoar in petje v več jezikih. Gostoval sem tudi na eni izmed tamkajšnjih radijskih postaj, kjer sem v dolgem intervjuju predstavljal Istro, kar se je Američanom zdelo zelo zanimivo.«

Se je v ZDA zgodilo še kaj zanimivega?

»Spomnim se, ko sem prvič nastopal v neki italijanski restavraciji, v kateri sicer pridejo v poštev pretežno blues kitaristi. Za tujo publiko nastopam najpogosteje kot Al Picone, kar pomeni, da svoje petje spremljam na klaviature. Nisem bil prepričan, kako me bodo sprejeli, saj je bil tudi moj repertoar drugačen od tistega, česar so bili vajeni, a je šlo dobro skozi. Skoraj bi naredil napako, da si ne bi postavil vaze za napitnino, saj je to pri njih navada, s katero so me presenetili. Drugačen občutek je namreč biti na odru, ko te publika na tak neposreden način ceni, čeprav zmeraj pravim, da je največja nagrada že aplavz.«

Morda je potemtakem čas za dodaten psevdonim ekskluzivno za nastope čez lužo?

»Mogoče pa res, haha. Sam repertoar pa je vsekakor že nekoliko prilagojen njihovemu okusu.«

Vasja Klun